dogaja se - had blog

Kdo so finalisti oddaje Slovenija ima talent 2014 po 3. polfinalnih oddajah?

Adrijana Kamnik

Anej Piletič

Maša in Laura

Alenka

Jana Šušteršič

Barbara in Klemen

V zadnji oddaji pa bodo gledalci lahko izbirali med: Bassless, F&B Acrobatics, Blue Man, M.J.A.V., Briljantina teens, Ansambel Rosa in tako bomo imeli znana še zadnja dva finalista oddaje.

Jaz imam svojo zmagovalko že od njenega prvega nastopa – Jana Šušteršič, kar sem zapisal že 28. septembra, ko sem videl njen prvi nastop v oddaji Slovenija ima talent:

imamo zmagovalko #sit janja sustersic

— roni kordis (@had) September 28, 2014

Po včerajšnjem nastopu sem v v njeno zmago še bolj prepričan, kljub temu, da ni naredila svoje izvedbe komada, ampak je odlično posnemala Tino Turner, kar pa tudi ni mačji kašelj. Predvsem pa sem bil presenečen nad samo izjavo Roka Goloba, da so mu šle vse kocine pokonci, ko je poslušal njen nastop. No, sicer pa bomo kmalu videli, kdo bo zmagovalec šova SIT in kdo bo postal nova zvezda v Sloveniji!

slovenija ima talent Finalisti Slovenija ima talent 2014 bo zmagovalka Jana Šušteršič?

Finalisti Slovenija ima talent 2014 – bo Jana Šušteršič zmagala?

Zadnja iskanja:

Povezane vsebine

Finalisti šova Slovenija ima talent 2011 – SIT – bo Julija Kramar zmagovalka??? Danes se bo, v dvorani Stožice, odvilo zadnje dejanje šova Slovenija ima talent - SIT. Finalisti, ki so se do sedaj preborili čez vsa […]
Kje so zmagovalci resničnostnih šovov? V Sloveniji je bilo v zadnjih nekaj letih precej resničnostnih šovov: Slovenija ima talent, Bar, Big Brother, Kmetija, Gostilna išče šefa, […]
Slovenija ima talent – najbolj spektakularen šov vseh časov Konec Kmetije in začetek izbora za Slovenija ima talent - najbolj spektakularnega šova vseh časov - vsaj tako to piše na […]
Slovenija ima talent? Slovenija in talent – kaj res? Slovenija ima talent – najbolj spektakularen šov vseh časov se je končno pričel. Gledanost oddaje je bila višja kot oddaja na nacionalki, […]

Kdo je Mitja Duh? Mitja je oseba, ki sem jo spoznal v svojem divjem obdobju odraščanja. Klen Trbouc, ki je imel okoli vratu obešen mošnjiček in v njem zemljo, ki jo je nabral na grobu Primoža Habiča (pevca skupine Niet), ko sem ga spoznal. Robusten in precej težek fant, ki pa je bil v sebi mil in prijeten. Življenje ga je naredilo precej drugačnega, saj je živel v okolju, kjer se je bilo potrebno dokazovati. Punk glasba, ki mu je bila blizu, predvsem pa divje poganje na koncertih in predvsem flaša v roki so bili njegov zaščitni znak. Kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Par kolegov, s katerimi sem še ostal v stikih, mi je pripovedovalo zgodbe, kako so fantje “iz partije” zabredli in propadali.

V gonji za drogo so naredili neumnosti in postavljeni so bili v institucije, ki jih niso izpustile iz svojih okov. Nasprotno. Ko si enkrat za zapahi, se težko pobereš – vsaj tako so mi pripovedovali fantje, ki sem jih poznal in zgodbe iz zapora so bile povsem nekaj drugega, kot sem si predstavljal. Droge je bilo “nekoč” v zaporu več kot pa zunaj in še ni bilo potrebe po tem, da bi jo iskal. Samo denar si moral imeti.

Pred parimi leti, ko sem šel na obisk k babici, ki je umirala v bolnišnici, sem zagledal Mitjo. Bil je povsem drugačen, kot sem ga bil navajen. Bil je shujšan in bil je nasmejan. Po dolgem času sem videl nasmeh na njegovem obrazu in tudi njegovo obnašanje je bilo drugačno. Ko mi je povedal, da vsak dan teče, me je presenetil. Ko mi je povedal, da bo za dobrodelnost odtekel 100km na stadinu v Trbovljah, sem se zamislil. Nad seboj in nad njim. Pozitivno me je presenetil in pred mesecem dni sem videl, da je izdal knjigo.

Tek za življenjem – je prvenec, ki ga je napisal Mitja Duh in govori o tem, kako se je rešil okov in spon, ki si jih je sam nadel. Kako mu je šport pomagal pri tem, da je zopet našel svoj notranji mir in da je začel spet normalno živeti. Predvsem pa je to zgodba o vzponih in padcih, ki smo jim vsi priča v svojih življenjih. Nekateri se poberejo, drugi pač ne najdejo poti iz tega brezna.

Teaser, ki ga je spisal Vid Šteh:

Roman se sprva začne na koncu, ko je Mitja že očiščen drog in svoje življenje posveti športu oz. natančneje; teku. Med eno od napornih tekaških preizkušenj se v Mitji začnejo prebujati spomini na brezskrbno otroštvo in kasneje na podivjano pubertetniško obdobje, zaznamovano s hrupno glasbo, popivanje, ponočevanjem in prvim srečanjem s heroinom. Temu pričakovano sledi nagel padec navzdol; Mitja postane ujetnik samega sebe, zasvojenec na robu propada, ki se v nekontrolirani želji po denarju za nakup robe zateka k vlomom v stanovanju in ropom lekarn.

Intervju za Firbc – ˝Ko občutim stisko oziroma težavo v sebi in ne najdem rešitve, se odpravim teči za 2 ure in v tem času sigurno najdem odgovor!˝

M: Ob pisanju knjige so se v meni prebujali mešani občutki. Na primer, ko sem opisoval uspešna leta mojega življenja so bili občutki predvsem lepi. Po drugi strani pa, ko sem opisoval obdobje mojega življenja, ko sem bil na dnu so bili pa občutki kdaj kar srhljivi, saj sem podoživljal vse strahove, ponižanja, stiske in travme in je bilo na trenutke celo bolj naporno, kot če bi odtekel cel maraton, predvsem me je bolj izčrpalo.

Bravo Mitja! Ponosen sem, da ti je uspelo! Knjigo pa definitivno kupim!

mitja duh Mitja Duh Tek za življenjem

Povezane vsebine

Datura Stramonium – mamile – fotografije Datura Stramonium sodi med mamile in o njej sem pisal že leta 2006 (jeap, dolgo časa nazaj). To je bila droga, od katere sem bil sam […]
Predlagam vladi.si da se naredi test na droge pri vseh poslancih/ministrih/predsedniku v roku tedna dni Svoje čase sem rad jedel mamila. Raznorazna. In ko gledam naše voljene/izvoljene poslance, ministre, razne predsednike, se sprašujem, če […]
Optična iluzija – zakaj bi jedli mamile, če se lahko zadaneš na naraven način! 30 sekund gledanja v tole sliko in svet boste videli precej drugačen, kot je v resnici! (vir - imgur.com)
Evropski teden mobilnosti 2013 Letošnji evropski teden mobilnosti ima zanimiv naslov - Vaš korak za čistejši zrak. Sam se lahko še tako trudim, da bi bil ta teden manj […]

Verjetno marsikoga mika, da bi “pobegnil” na Novo Zelandijo. Sobloger Janez Mikec se je pred časom odločil za takšno potezo in sedaj lahko na njegovem blogu spremljamo objave, ki so tako ali drugače povezane z življenjen na Novi Zelandiji, predvsem pa z njihovimi navadami in stvarmi, s katerimi se Janez sooča na enoletni izkušnji. Zanimivo mi je njegovo razmišljanje ob začetku “izleta” na Novo Zelandijo:

Priznam, nekajkrat sem se zamislil nad sabo, če je res treba tega. Za eno leto zapustiti ogromno čudovitih ljudi in to zaradi »sebične« osebne odločitve. Nenehno sem si ponavljal, da si trenutno to še lahko privoščim in na starejša leta bi si lahko le očital, zakaj nisem vsaj poskusil. Zaradi vodenja študentske organizacije na fakulteti ni bilo priložnosti za izmenjavo oz. bi le-ta vzela preveliko časa. Vendar zakaj ravno Nova Zelandija? Še od nikogar, ki jo je že prepotoval, nisem slišal slabe izkušnje. Hkrati naj bi bili ljudje precej sproščeni, nestereotipni, obenem pa sama država ponuja izjemno naravo in prijazen življenjski standard. In dokler ne poskusiš, ne moreš vedeti. Tipičen slovenski firbec. Zakaj sam? Izključno iz razloga, ker moraš vložiti neprimerno več truda v prilagajanje na novo okolje. Že dvojica je včasih lahko zadosten krog, da se izoliraš od preostalih. Sicer pa je potrebno začeti praktično povsem iz ničle in si zgraditi nov krog poznanstev. (vir)

Njegove objave, ki so povezane z življenjem in navadi na Novi Zelandiji lahko spremljate na naslovu http://www.mikec.si.

Nevarnosti Nove Zelandije

Nova Zelandija je turistom izjemno prijazna dežela, saj praktično ni človeku smrtno nevarne živali. Odkrivaš lahko celo lepote subtropskega rastlinja na severu in si zraven povsem brez skrbi. Največja nevšečnost, ki sem jo dosedaj opazil so občasne “sand flies” (muhe), katerih pik podoben komarjem srbi tudi 2-3 tedne. Na kopnem imajo jelene, potem pa so tu že zajci, oposumi in manjše živali.

Odličen začetek, klavrn konec vikenda

Težko strnem vso dogajanje nedavnega vikenda. Začel se je odlično. Odpravil sem se na polotok Coromandel, kjer se je odvijal Coromandel Summer Festival. Brez kakršnihkoli pričakovanj, a me je ambient vseeno presenetil. Lastnik parcele v Coromandlu se je odločil na svoji posesti narediti manjši festival, kjer je nastopilo nekaj lokalnih posameznikov in skupin. Otroci, babice in dedki,… poslušalci vseh starosti so prišli podpreti izvajalce. V sproščenem vzdužju, bilo nas je manj kot 200, si je vsak prinesel svojo piknik dekco, priboljške ter užival ob poslušanju.

Prvi dnevi v Aucklandu

Kar nekaj vas me že priganja o novem zapisu, tukaj je. Jet lag-a nisem imel niti malo, vendar privajanje kljub vsemu poteka počasi in čas zato še hitreje beži. Po napornih dnevih mi ne ostane veliko časa in samo padem v posteljo. Prvi dan, v soboto, sta me že navsezgodaj zjutraj poklicala skoraj “soseda” v Sloveniji (Mitja in Maruša), ki sta prišla v Aukland le nekaj dni pred mano. Takoj je bilo potrebno iti na pivo, dva v pristanišče. Zvečer sem se na pivu srečal še z Domnom in praktično sem večino dneva razglabljal celo v slovenščini.

Fun facti o življenju v Aucklandu #1

Sicer sem tukaj šele slaba dva tedna in kakšnih večjih zaključkov ne morem potegniti, vendar nad nekaterimi stvarmi sem bil rahlo presenečen:

Vse v Aucklandu malo visi, saj naj bi pod njim ležali ugasneli manjši vulkani. Marsikatera ulica sploh ni vzporedna vpadnici hribine. Nadležno!
Srfanje, končno!

Po dveh tednih sem se končno spravil v vodo. Več kot leto dni je minilo od enomesečnega surf tripa po Fuerteventuri in nestrpno sem čakal trenutek, kdaj bom lahko naslednjič pedlal. Še posebej, ker so se mi med tednom pojavile neizbežne obveznosti. Medtem, ko so nekateri iz hostla kapljali domov iz sobotnega žuranja, sem si jaz ob petih zjutraj delal zajtrk.

Ne vrag, le sosed bo mejak!

Sobotni dan se je začel več kot odlično že navsezgodaj zjutraj z zmago Tine Maze v smuku. Res mi je žal, ko s tako velikim navdušenjem razlagam koliko svetovnih prvakov, podprvakov ali vsaj doseženih stopničk imamo v zadnjem času na snežnih strminah (Tina Maze, Filip Flisar, Tim-Kevin Ravnjak), pa praktično nihče tukaj ne spremlja zimskih športov. Vse se vrti le okoli svetovnega prvenstva v kriketu.

Srečno Janez in še na veliko objav in zanimivih izkušenj!